Vsi veseli, skupaj zbrani

Ja skratka, lansko poletje sme se odločil in šel. Zakaj? ne vem. vendar sme se odločil da prehodim to razdaljo iz Ljubljane(fužin) do kopra. na cilj sme prišel v 23tih urah in 55minutah, ja kr lep razultat. utrujenost sme čutil še par tednov. zanimivo da mi mnogo ljudi ni verjelo, saj sme na poti naredil samo par slikc in še te so bile iz začetka mojega popotovanja, niso vejretnli niti moji boleči hoji, ki so jo ji bili priča. niti lastni župnik mi ni verjel oziroma mi še vedno ne verjame, kar me še posebej boli, ker sam pridaga o nevernih tomažih in teh stvareh, skratka župnik me je grozno razočaral in še kup ljudi, ki pa niso vredni da jih omenjam.

Tisti pa, ki so mi verjeli so pa rekli da bi naslednjič radi šli z mano. in prišel je ta dan. na pot smo se odpravili trije, na cilj prišla dva, en je, meni iz nenzanega razloga počakal v kozini, verjetno mu je bila tako zelo ušeč :). no na cilj sva prišla v 24 urah in 47  minutah, kar ne slabši čas kot lansko leto, čeprav smo v Senožečah bili celo eno uro boljši, kot sem jaz sam bil lani, vendar pa hoja v skupini in utrujenost nekaterih članov naradi svoje.  skratka vseno sme zadovoljen.

aja tokrat sme naredil celo več fotografij(table koper žal nisme slikal saj nas je pot vodila po kolesarski stezi, lasko leto sme šel prek sv. antona). no dovolj besed.

KO UGOTOVIM DA NEKDO, KI SE DELA SVETNIKA, JE V RESNICI NAVADEN DREK. 

darila za

MIKLAVŽA

BOŽIČ

NOVO LETO

SVETE TRI KRALJE (ŠPANCI)

BAJRAM

BAJRAM

VELIKO NOČ

VALENTINOVO

GREGORJEVO

ZOBNO MIŠKO

DOBRO OCENO

NETAKO DOBRO OCENO

GOD

ROJSTNI DAN

BIRMO

PRVO OBHAIJO

POROKO

kaj res potrebujemo toliko obdarovanj in kupovanj daril ?

vse kar bi rad je ena samcata preprosta roža, ki bi mi jo nekdo  padaril preprosto zato ker sem. ne za praznik, ne za dogodek, ampak zaradi samega mene.

ko bom mrtev bom pa dobil na tone rož

in ne ko bo:

MIKLAVŽ

BOŽIČ

NOVO LETO

SVETI TRIJE KRALJI

BAJRAM

BAJRAM

VELIKA NOČ

VALENTINOVO

GREGORJEVO

GOD

ROJSTNI DAN

ampak preprosto zato ker sem bil. raje mi jih sedaj dajte ko še sem, ker ko bom mrtev me s tem ne boste spravili v dobro

voljo.

Je lahko voditelj dober prijatelj tistemu, ki ga vodi ?

    Ob poslušanju pesmi Dva Novčiča (Ivan Hudnik) sem pomislil ali na svetu obstaja kakšna taka vdova kot je v pesmi ? Takoj sem se spomnil na prizor iz Dublina, ki sem mu bil priča. Nek berač je na mostu prosjačil za denar, nič takega v vsakem mestecu lahko to vidimo tak prizor. Nekaj ljudi mu vrže drobiž nekateri pač ne, nato pa je mimo prišel še en berač, počasi s svojimi berglami, se ustavi pred tem prvim beračem, ga pogleda mu da denar in gre naprej. Ja sem bil kar malo šokiran, ko sem to videl, dejansko so res še ˝vdove z dvema novčičema˝ na svet. Ta dogodek bi lahko označil kot nekakšne sanje v stvarnosti, nekaj tako neverjetnega.

    Kaj pa dogodek stvarnost v sanjah? Nekaj kar sem sanjal, a se mi vseeno zdi tako resničen, skoraj otipljiv. Torej vsak pravi skavt nestrpno pričakuje Jamboree. Sam večkrat celo sanjam, razen dogodke, pripetljaje in vse kar bi bilo lahko povezano s taborom, tudi pomanjkljivo oblečene skavte :). Pred kratkim sem pa imel take sanje, katere mi še sedaj ne gredo iz glave. Z volkici smo se odpravili proti našemu tabornem prostoru, našemu domu, brlogu za teh par dni, proti davno obljubljenem prostoru v Želimljah, ki ga vodijo vsem nam predragi Salezijanci. Ko so vsa krdela prišla pred samostan in šolo, so bila vsa vrata močno zapahnjena, na oknih pa polno menihov, ki so se nam hudobno smejali, češ da nas za noben denar ne spustijo v svoj dom. potem so se sanje končale, z zvokom budilke. Toda zakaj sem imel take sanje ? zakaj bi sanjal da nam ne bi odstopili učilnic, ki med poletjem samevajo (ker so na taki gimnaziji sami piflarji brez popravnih izpitov ), zakaj nam jih niso hoteli oddati.? Vsak človek, ki pozna stran tabori.skav.net ve da se mnogo prenočišč dobi tudi zastonj, oziroma skoraj zastonj ( hvala župniku v Izoli, ki nam je ta vikend velikodušno (zastonj) dal prostore), bi me razumel zakaj ne razumem poteze Salezijancev iz sanj. Pač v sanjah se je celoten Jamobree podrl, ker volkci niso morali nikjer spati in so morali žalostno domov. Hvala Bogu da so to bile samo sanje in ne resničnost. Zato že v naprej hvala Salezijancem da nam bodo odstopili učilnice, kjer bodo volkici spali. Grozno grozno bi bilo, če bi se moje sanje izkazale za resnične. Verjetno bi se mnogo ljudi vprašalo, so to ljudje, ki živijo za Jezusov nauk, da ne morejo krščanskim otrokom odstopiti prostorov. Lahko bi jih primerjali s tistimi ljudmi, ki dajejo svojemu otorku kačo, ko jih ta prosi za ribo. Seveda so take mračne misli možne samo v moji glavi, verjetno zato, ker sem zamudil konferenco, ki je bila v Ljubljani od 4 do 6tega marca (bilo je ogromno plakatov), Salezijanci že ne bodo pustili na cedilu krščanske mladine, saj je že njihov moto nam vsem dobro znan TUDI DANES ZA MLADE.

Srečno pot.

Ps: vsem ženskam, želim srečen dan žena, moškim pa potrpite, itak mamo mi drugih 364 (365 dni v tem letu )

S prijateljico, nič več in nič manj, sva se nedavno odpravila na prisrčen smučarski izlet. Vožnja je bila dolga, kot hm kurja čreva (sej se reče tako, ane ? ), kljub zgodni uri in res neudobnem avtobusu, ki je mimo grede še grozno smrdel, hm kako naj bi reku, po starih prepotenih moških. Takoj mi je postalo žal, da sem doma pustil osvežilec zraka, sploh si življenja brez njega ne predstavljam več! Po mojem mnenju spada v vsako sobo to, kot slika, ki da nekako sobi življenje, tako tudi osvežilec zraka, brez njega je soba preprosto mrtva. Pač preprosto čarobno. Oki ni to bistvo kar sem hotel povedati, skratka ko sva s prijateljico preupravljali že vse ljudi katere poznava, je počasi začelo zmanjkovati tem za pogovor. Sam sem že hotel začeti temo o depiliranju, kaj je normalno, kaj ni in kaj je preveč.(no o tem kdaj drugič) ko me je prijateljica spomnila na moje otroštvo.  Bilo je nekako tako.

 Z družino smo šli na obisk k sosedom. Pač kot majhen razigran in zelo lep otrok nisem dolgo časa zdržal za mizo, zato sem se pač odpravil stikati stanovanje, preiščem kopalnico in hopa najdem jo! Šminko seveda sem točno vedel kako se jo uporablja, samo ker nesreča nikoli ne počiva se mi je pač zlomila in moj fetiš so koj hitro vsi opazili, ko sem prišel čisto počičkan (joj sem moral biti lep). To je bil tisti trenutek, k sem ga zakopal nekje v sebi, to sramoto ta dolg in večen trenutek. Dokler ga ni prijateljica spet obudila v meni.

Sprašujem se je bil to vpliv sestre, da sem se šminkal, muha enodnevnica ali kaj drugeg?

Fantje, sedaj je čas da ujemite zadnji vlak!!

Vlak za kaj?

Vlak do lepega telesa.

Zima je vsem pustila odvečne kilograme, meni celo 2!!!! Skratka priznam pozimi sem se zanemaril. Kot vsak človek se zavedam da je videz bistvenega pomena, hkrati upam da bo topel spomladanski sonček posvetil čim kasneje, da do takrat dobim kar se da lepo postavo.

Ja nam fantom res ni lahko, moramo skozi biti v pripravljenosti, sej nikoli ne vemo kdaj nas boste lahko videli (zgoraj) brez vsega.  

Sam osebno ne maram ljudi, ki hodijo v fitnes, takim primanjkuje tako domišljije kot  samospoštovanja. Fantje do popolnega telesa lahko pridete kar doma. Trebušnjaki, počepi, sklece, vse to je nujno potrebno za nas, kot umivanje zob po vsakem obroku. Vsak ima rad čiste zobe in lepo telo. Kot se obloge umazanije nabirajo na naših srčkanih zobkih, če jih zanemarimo, je enako z našim telesom. Kojci ko ne naredimo dovolj vaj, so že tam!!! Odvečni kilogrami, Bog jih je verjetno izumil da bi postali delavni, če hočemo biti lepi.

Seveda pa telovadba ni edina sestavina  pri lepem telesu. Naslednja stvar je lepa polt, seveda, če smo pridni jo lahko dosežemo že na sredini pomladi, s tem ne mislim na razne solarije in podobne neumnosti, ki jih dajem v isto koš kot fitnes, ampak lepa naravna polt, ki jo lahko dobimo le na čudovitem sončku. Najboljša stvar je gotovo tek, ali kolesarjenje, če boste izbrali kaj od tega, vam bo telo dvakrat hvaležno!!! (imeli boste še lepše telo, neverjetno a resnično).  Kater človek bi se pa še lahko zadržal in e pogledal za lepim zagorelim prepotenim fantom, pravi balzam za očke.

Brž  najdite med vso nepomembno šaro, vaše tekaške copate in hitro naredite nekaj za vaše telo!!! Kdo pa bo zanj kaj naredil, če ne vi sami?!

je stvar, ki je povsem vsakdanja, je stvar, katere v celoti sploh ne občutimo dokler jo imamo, vendar šele ko jo izgubimo, je stvar zaradi katere vsak naš dih nekaj pomeni, je stvar, ki nas dela to kar smo. ta stvar je prijateljstvo.
ni je bolj boleče stvari kot izguba prijateljstva. težki in redki so takšni trenutki vendar pa na žalost pridejo. ne vem kako vendar pridejo. do tega da se prijateljsto razdre sem si vedno kriv sam. nekako vidim krivdo za razdor nekaga prijateljstva v eni izmed teh treh stvari.
1. nikoli si ne upam priznati svojih napak. imam morda prevelik ponos? zaradi take ušive stvari kot je ponos, dejansko nam naredi več škode kot koristi, lahko izgubim prijatelja. tudi, če vem da nimam prav vstrajam v svojem, seveda vse preide do krega in do tiste razpoke, ki raste in raste, dokler je že taka da se ne vidi druzgega konca. takrat je prijateljsto dokončno izgubljeno. torej se vedno moram vprašati bom priznal napako, tudi če jaz nisem kriv. preko slej bo tudi tisti na drugi strani priznal da je kriv, hkrati pa bo vedel da ima pravega prijatelja, ki je pripravljen zanj narediti vse, priznati svoje in tuje napake, samo zato da bi lahko bil z njim. res ne smem dovoliti da me ta ponos pokoplje, če sem s kom v sporu, je res najboljša stvar, ki jo lahko storim da pokličem to osebo, ga prosim za odpuščanje, ker pravega prijateljstva sem bolj potreben, kot vode, ognja in zraka!!!

2. premalo odpuščamo. odpuščati odpuščati in še enkrat odpuščati. tudi, če se prijatelj ne opraviči in prizna napake, ne opravič da nas je prizadel, da je pozabil na nas, da se ni odzval na klic na pomoč, ko smo ga potrebovali, mu je potrebno oprostiti. zakaj? zato da bomo presrečni takrat, ko se bo spomnil na nas, ko nas bo poklical ko bomo na dnu, ko nas bo pobral po bolečem padcu, kajti padeš lahko čisto sam, da pa ostaneš potrebuješ roke prijatelja.

3. prijatelju ne povemo da ga imamo radi. dobro v sebi vem da imam pravega prijatelja nadvse rad, če bi mu znal to še pokazati z dejanji ali pa saj z besedami bi dosegel vse. kadar imam nekoga rad, odpuščanje, ali prevzemanje krivde nase ni nič v primerjavi s tem ko lahko rečemo prijatelju da ga imamo radi. najboljše darilo kar jih lahko dobimo je to, da nam prijatelj pokaže da nas ma rad.

resnično ljudje prijateljsto je kot steklo, ko ga enkrat razbiješ ga ne spraviš več skupaj!!! bolj ko se trudiš bolj te boli, ker pač ne gre in ne gre, treba je misliti na to ko šipa prijateljstva pada, kaj bom podstavil na tla, da se ne razbije, ne pa kako bom potem delčke skupaj sestavil, ker pač ne gre, vsak drobec, ki ga hočem dati nazaj na mesto, se zareže v meso in šele takrat ugotovim, kako ogromno je vredno pravo prijateljtvo.

torej da zaključim
Nič ni vredno trajno pridobiti,razen smeha in ljubezni prijatelja!!!

V Ljubljani vreme v zadnjih pari tednih ni kaj prida, temu lahko nasprotujejo samo strastni ljubitelji megle. V dobrem mesecu dni je bilo sončnih dni le par, bi se jih z lahkoto dalo prešteti na prste ene roke Homerja Simpsona.

Seveda pravega moškega to ne zmoti pri vsakdanjih opravil, samo pač ne sije tako sijajno kot bi lahko(objava 2). Sam se vsako jutro in večer odpravim na spokojen tek. Tečem v kakršnem koli vremenu, skratka rad imam svoje telo. Tečem kamor koli me noge ponesejo, v mesto, v naravo… Na svojem tekaškem ˝podvigu˝ rad gledam ljudi. In kaj opažam??? Vsi so sivi kot vreme. Monotonega obraza hodijo nesrečno na delo ali domov. Malo je tistih dni ko se na njihov obraz prikrade nasmeh in sreča, tako redko kot sonček na naše ljubo Ljubljansko nebo. Ljudje zakaj je tako? Na vreme res ne moremo tako močno vplivati kot na sočloveka. Nekako je človek na zadnjem mestu, je vse pred njim. Kaj vse naredimo da ne bi prišlo do toče (no ne v Sloveniji), vse tista letala z železom itd… Da bi pa naredili nasmeh na človeku pa ne. Seveda me boste sedaj vsi popluvali in linčali da to pač ni res. Kako si upam kaj takega trditi, ko pa po cel dan delam z svojo družino. In ravno tukaj je napaka, večina vas dela da bi družini nudili čim več ugodja, dober avto, prostorno stanovanje, lepe obleke. Vse vse vse vse, kar si sploh lako spomnite, pozabili ste pa na najbolj pomembno stvar, ne nudite ji sebe. To da prihaja partner ves zgaran iz službe ne koristi nobenemu in zgaran partner si ne bo uzel časa za vsakdanje stvari, da bi otroka vprašal kako je bilo v šoli, ženo/moža kako je bilo v službi. Starši, kaj mislite da ima otrok raje, super dobro igračo, ali raje starše, ki mu namenijo tiste nadure, ki bi jih drugače preživeli v službi. Ni dovolj če mu nudite hrano, obleko, stvari, če mu pa ne nudite sebe. Kdaj ste partnerja poklicali in mu sporočili da ga imate radi, verjetno za Valentinovo, božič, veliko noč ? zakaj tega ne bi storili vsak dan, zakaj ne bi vsak dan zapustili partnerja otrok srečnejši, vse kar bi bilo potrebno je da jim iz srca voščite dobro jutro in jih toplo objemite, verjemite tisti vrnjen objem te bo bolj grel kot najbolj topla bunda, ali gretje v avtu. Takrat vas bom videl srečne in s soncem na obrazu, ko se boste zavedali da ne hodite v službo zaradi novega pralnega stroja, avta, hiše, ampak zaradi oseb ki so vam ljubljene. Komaj boste čakali da pridete domov, da otroka vprašate kako se je imel v šoli, povedal vam bo vse nepomembne stvari in vi boste srečni, ker boste začutili da vam otrok zaupa in zato bo tudi on srečen, ker bo imel najboljšega očeta na svetu, ne zaradi kupljenega darila ali eksotičnih počitnic, temveč zaradi njegove ljubezni.

Pokličite svoje prijatelje, da jim poveste da jih imate radi, naberite šopek rožič za svojo ljubezen, pa tudi, če ni prisoten Valentin. Ne skrbite, ne bo se vam v nebesih 1000krat povrnilo, ampak že na zemlji. Zakaj je potrebno umreti da bi prišli v raj, če imamo vse pogoje da je na zemlji, samo začeti ga je treba obdelovati.

Fantje smo kot rože.

Read the rest of this entry »