je stvar, ki je povsem vsakdanja, je stvar, katere v celoti sploh ne občutimo dokler jo imamo, vendar šele ko jo izgubimo, je stvar zaradi katere vsak naš dih nekaj pomeni, je stvar, ki nas dela to kar smo. ta stvar je prijateljstvo.
ni je bolj boleče stvari kot izguba prijateljstva. težki in redki so takšni trenutki vendar pa na žalost pridejo. ne vem kako vendar pridejo. do tega da se prijateljsto razdre sem si vedno kriv sam. nekako vidim krivdo za razdor nekaga prijateljstva v eni izmed teh treh stvari.
1. nikoli si ne upam priznati svojih napak. imam morda prevelik ponos? zaradi take ušive stvari kot je ponos, dejansko nam naredi več škode kot koristi, lahko izgubim prijatelja. tudi, če vem da nimam prav vstrajam v svojem, seveda vse preide do krega in do tiste razpoke, ki raste in raste, dokler je že taka da se ne vidi druzgega konca. takrat je prijateljsto dokončno izgubljeno. torej se vedno moram vprašati bom priznal napako, tudi če jaz nisem kriv. preko slej bo tudi tisti na drugi strani priznal da je kriv, hkrati pa bo vedel da ima pravega prijatelja, ki je pripravljen zanj narediti vse, priznati svoje in tuje napake, samo zato da bi lahko bil z njim. res ne smem dovoliti da me ta ponos pokoplje, če sem s kom v sporu, je res najboljša stvar, ki jo lahko storim da pokličem to osebo, ga prosim za odpuščanje, ker pravega prijateljstva sem bolj potreben, kot vode, ognja in zraka!!!

2. premalo odpuščamo. odpuščati odpuščati in še enkrat odpuščati. tudi, če se prijatelj ne opraviči in prizna napake, ne opravič da nas je prizadel, da je pozabil na nas, da se ni odzval na klic na pomoč, ko smo ga potrebovali, mu je potrebno oprostiti. zakaj? zato da bomo presrečni takrat, ko se bo spomnil na nas, ko nas bo poklical ko bomo na dnu, ko nas bo pobral po bolečem padcu, kajti padeš lahko čisto sam, da pa ostaneš potrebuješ roke prijatelja.

3. prijatelju ne povemo da ga imamo radi. dobro v sebi vem da imam pravega prijatelja nadvse rad, če bi mu znal to še pokazati z dejanji ali pa saj z besedami bi dosegel vse. kadar imam nekoga rad, odpuščanje, ali prevzemanje krivde nase ni nič v primerjavi s tem ko lahko rečemo prijatelju da ga imamo radi. najboljše darilo kar jih lahko dobimo je to, da nam prijatelj pokaže da nas ma rad.

resnično ljudje prijateljsto je kot steklo, ko ga enkrat razbiješ ga ne spraviš več skupaj!!! bolj ko se trudiš bolj te boli, ker pač ne gre in ne gre, treba je misliti na to ko šipa prijateljstva pada, kaj bom podstavil na tla, da se ne razbije, ne pa kako bom potem delčke skupaj sestavil, ker pač ne gre, vsak drobec, ki ga hočem dati nazaj na mesto, se zareže v meso in šele takrat ugotovim, kako ogromno je vredno pravo prijateljtvo.

torej da zaključim
Nič ni vredno trajno pridobiti,razen smeha in ljubezni prijatelja!!!

V Ljubljani vreme v zadnjih pari tednih ni kaj prida, temu lahko nasprotujejo samo strastni ljubitelji megle. V dobrem mesecu dni je bilo sončnih dni le par, bi se jih z lahkoto dalo prešteti na prste ene roke Homerja Simpsona.

Seveda pravega moškega to ne zmoti pri vsakdanjih opravil, samo pač ne sije tako sijajno kot bi lahko(objava 2). Sam se vsako jutro in večer odpravim na spokojen tek. Tečem v kakršnem koli vremenu, skratka rad imam svoje telo. Tečem kamor koli me noge ponesejo, v mesto, v naravo… Na svojem tekaškem ˝podvigu˝ rad gledam ljudi. In kaj opažam??? Vsi so sivi kot vreme. Monotonega obraza hodijo nesrečno na delo ali domov. Malo je tistih dni ko se na njihov obraz prikrade nasmeh in sreča, tako redko kot sonček na naše ljubo Ljubljansko nebo. Ljudje zakaj je tako? Na vreme res ne moremo tako močno vplivati kot na sočloveka. Nekako je človek na zadnjem mestu, je vse pred njim. Kaj vse naredimo da ne bi prišlo do toče (no ne v Sloveniji), vse tista letala z železom itd… Da bi pa naredili nasmeh na človeku pa ne. Seveda me boste sedaj vsi popluvali in linčali da to pač ni res. Kako si upam kaj takega trditi, ko pa po cel dan delam z svojo družino. In ravno tukaj je napaka, večina vas dela da bi družini nudili čim več ugodja, dober avto, prostorno stanovanje, lepe obleke. Vse vse vse vse, kar si sploh lako spomnite, pozabili ste pa na najbolj pomembno stvar, ne nudite ji sebe. To da prihaja partner ves zgaran iz službe ne koristi nobenemu in zgaran partner si ne bo uzel časa za vsakdanje stvari, da bi otroka vprašal kako je bilo v šoli, ženo/moža kako je bilo v službi. Starši, kaj mislite da ima otrok raje, super dobro igračo, ali raje starše, ki mu namenijo tiste nadure, ki bi jih drugače preživeli v službi. Ni dovolj če mu nudite hrano, obleko, stvari, če mu pa ne nudite sebe. Kdaj ste partnerja poklicali in mu sporočili da ga imate radi, verjetno za Valentinovo, božič, veliko noč ? zakaj tega ne bi storili vsak dan, zakaj ne bi vsak dan zapustili partnerja otrok srečnejši, vse kar bi bilo potrebno je da jim iz srca voščite dobro jutro in jih toplo objemite, verjemite tisti vrnjen objem te bo bolj grel kot najbolj topla bunda, ali gretje v avtu. Takrat vas bom videl srečne in s soncem na obrazu, ko se boste zavedali da ne hodite v službo zaradi novega pralnega stroja, avta, hiše, ampak zaradi oseb ki so vam ljubljene. Komaj boste čakali da pridete domov, da otroka vprašate kako se je imel v šoli, povedal vam bo vse nepomembne stvari in vi boste srečni, ker boste začutili da vam otrok zaupa in zato bo tudi on srečen, ker bo imel najboljšega očeta na svetu, ne zaradi kupljenega darila ali eksotičnih počitnic, temveč zaradi njegove ljubezni.

Pokličite svoje prijatelje, da jim poveste da jih imate radi, naberite šopek rožič za svojo ljubezen, pa tudi, če ni prisoten Valentin. Ne skrbite, ne bo se vam v nebesih 1000krat povrnilo, ampak že na zemlji. Zakaj je potrebno umreti da bi prišli v raj, če imamo vse pogoje da je na zemlji, samo začeti ga je treba obdelovati.

Fantje smo kot rože.

Read the rest of this entry »

Young man, there’s no need to feel down.

Končno je prišel čas, ko sem se opogumil in napisal tale uvodni stavek. Dolgo (predolgo) sem razmišljal kakšen naj bo, kako naj zaorjem v svet blogarstva. To je ta moj svečani trenutek, v Adamovi obleki, z mate čajem in ogromnim sendvičem sem zleknjen na stolu in občudujem svoje prste kako pišejo te povedi. In svečana muzika ? Bistri bi lahko že nekako sklepali po uvodni povedi Village people YMCA. Sem prepričan da nisem edini, ki ponosno priznava, da so te fantje res super skupina. To je ena redkih skupin, ki nosi sporočilo že s svojim obstojem , brez tega da bi sploh začeli prebirati njihova bogata sporočila. Je kdo opazil da so si pevci tako različni med sabo, od Indijanca, miličnika, itd… tako različni, a hkrati tako enotni. Ja povezuje jih ljubezen z nalogo da razglašajo ljubezen, popolno.

Ali nas skavte povezuje skavtstvo, da bi širili skavtstvo ??

Skratka berite moj blog, ga komentirajte, le tako mi boste dali elana za nove objave.

Še za vse, katerim je začelo razbijati srce ko so prebrali besedici Village people, kot tudi za vse, ki jih ne poznate. http://www.youtube.com/watch?v=hzTa8vyNsy4