Vsi veseli, skupaj zbrani

je stvar, ki je povsem vsakdanja, je stvar, katere v celoti sploh ne občutimo dokler jo imamo, vendar šele ko jo izgubimo, je stvar zaradi katere vsak naš dih nekaj pomeni, je stvar, ki nas dela to kar smo. ta stvar je prijateljstvo.
ni je bolj boleče stvari kot izguba prijateljstva. težki in redki so takšni trenutki vendar pa na žalost pridejo. ne vem kako vendar pridejo. do tega da se prijateljsto razdre sem si vedno kriv sam. nekako vidim krivdo za razdor nekaga prijateljstva v eni izmed teh treh stvari.
1. nikoli si ne upam priznati svojih napak. imam morda prevelik ponos? zaradi take ušive stvari kot je ponos, dejansko nam naredi več škode kot koristi, lahko izgubim prijatelja. tudi, če vem da nimam prav vstrajam v svojem, seveda vse preide do krega in do tiste razpoke, ki raste in raste, dokler je že taka da se ne vidi druzgega konca. takrat je prijateljsto dokončno izgubljeno. torej se vedno moram vprašati bom priznal napako, tudi če jaz nisem kriv. preko slej bo tudi tisti na drugi strani priznal da je kriv, hkrati pa bo vedel da ima pravega prijatelja, ki je pripravljen zanj narediti vse, priznati svoje in tuje napake, samo zato da bi lahko bil z njim. res ne smem dovoliti da me ta ponos pokoplje, če sem s kom v sporu, je res najboljša stvar, ki jo lahko storim da pokličem to osebo, ga prosim za odpuščanje, ker pravega prijateljstva sem bolj potreben, kot vode, ognja in zraka!!!

2. premalo odpuščamo. odpuščati odpuščati in še enkrat odpuščati. tudi, če se prijatelj ne opraviči in prizna napake, ne opravič da nas je prizadel, da je pozabil na nas, da se ni odzval na klic na pomoč, ko smo ga potrebovali, mu je potrebno oprostiti. zakaj? zato da bomo presrečni takrat, ko se bo spomnil na nas, ko nas bo poklical ko bomo na dnu, ko nas bo pobral po bolečem padcu, kajti padeš lahko čisto sam, da pa ostaneš potrebuješ roke prijatelja.

3. prijatelju ne povemo da ga imamo radi. dobro v sebi vem da imam pravega prijatelja nadvse rad, če bi mu znal to še pokazati z dejanji ali pa saj z besedami bi dosegel vse. kadar imam nekoga rad, odpuščanje, ali prevzemanje krivde nase ni nič v primerjavi s tem ko lahko rečemo prijatelju da ga imamo radi. najboljše darilo kar jih lahko dobimo je to, da nam prijatelj pokaže da nas ma rad.

resnično ljudje prijateljsto je kot steklo, ko ga enkrat razbiješ ga ne spraviš več skupaj!!! bolj ko se trudiš bolj te boli, ker pač ne gre in ne gre, treba je misliti na to ko šipa prijateljstva pada, kaj bom podstavil na tla, da se ne razbije, ne pa kako bom potem delčke skupaj sestavil, ker pač ne gre, vsak drobec, ki ga hočem dati nazaj na mesto, se zareže v meso in šele takrat ugotovim, kako ogromno je vredno pravo prijateljtvo.

torej da zaključim
Nič ni vredno trajno pridobiti,razen smeha in ljubezni prijatelja!!!