Vsi veseli, skupaj zbrani

Ja skratka, lansko poletje sme se odločil in šel. Zakaj? ne vem. vendar sme se odločil da prehodim to razdaljo iz Ljubljane(fužin) do kopra. na cilj sme prišel v 23tih urah in 55minutah, ja kr lep razultat. utrujenost sme čutil še par tednov. zanimivo da mi mnogo ljudi ni verjelo, saj sme na poti naredil samo par slikc in še te so bile iz začetka mojega popotovanja, niso vejretnli niti moji boleči hoji, ki so jo ji bili priča. niti lastni župnik mi ni verjel oziroma mi še vedno ne verjame, kar me še posebej boli, ker sam pridaga o nevernih tomažih in teh stvareh, skratka župnik me je grozno razočaral in še kup ljudi, ki pa niso vredni da jih omenjam.

Tisti pa, ki so mi verjeli so pa rekli da bi naslednjič radi šli z mano. in prišel je ta dan. na pot smo se odpravili trije, na cilj prišla dva, en je, meni iz nenzanega razloga počakal v kozini, verjetno mu je bila tako zelo ušeč :). no na cilj sva prišla v 24 urah in 47  minutah, kar ne slabši čas kot lansko leto, čeprav smo v Senožečah bili celo eno uro boljši, kot sem jaz sam bil lani, vendar pa hoja v skupini in utrujenost nekaterih članov naradi svoje.  skratka vseno sme zadovoljen.

aja tokrat sme naredil celo več fotografij(table koper žal nisme slikal saj nas je pot vodila po kolesarski stezi, lasko leto sme šel prek sv. antona). no dovolj besed.